Manualna terapija

Manualna medicina je diagnostična in terapevtska veja uradne medicine, ki jo izvajajo usposobljeni zdravniki (manualna medicina) in fizioterapevti (manualna terapija). Ukvarja se s strukturalnimi spremembami gibalnega sistema, ki povzročajo bolečine ter funkcionalne motnje. Kot vsaka terapija ima tudi manualna terapija določene indikacije in kontraindikacije, ki jih moramo poznati in spoštovati.

Vsak manualni terapevt najprej opravi manualno diagnostiko, pri kateri se temeljito seznani z bolnikovim mišično skeletnim sistemom. Ne glede na že postavljeno zdravniško diagnozo in ne glede na težave, manualni terapevt pregleda celotno bolnikovo telo, saj je telo biomehanska celota. Prvo srečanje bolnika z manualnim terapevtom je sestavljeno iz pogovora, pregleda zdravstvene dokumentacije, ki jo bolnik ima, in specifičnega ogledovanja ter otipavanja posameznih struktur celega telesa, pri čemer manualnega terapevta zanima stanje kože in podkožnega tkiva, napetost mišic in njihovih ovojnic – fascij, položaji posameznih sklepov ter njihova gibljivost. Po potrebi manualni terapevt opravi še specifične teste za posamezne strukture telesa (vezi, sklepne ovojnice, živčevje…). Tako imata lahko dva bolnika z enako zdravniško diagnozo popolnoma različno oceno stanja mišično-skeletnega sistema in zato tudi različno terapijo. Po pregledu manualni terapevt bolnika seznani z njegovim stanjem in določi okviren načrt terapije.

Manualna  medicina – terapija ni simptomatično zdravljenje ali terapija, namenjena izključno lajšanju bolečin, temveč je sočasno zdravljenje celega telesa. Različne telesne poškodbe (padci ali udarci), dolgotrajne stresne situacije, neergonomsko urejeno delovno mesto in druge  dolgotrajne obremenitve lahko v telesu povzročijo različne spremembe, ki jih organizem ni sposoben odpraviti. Posledice teh sprememb so disfunkcije (nepravilno delovanje) mišično skeletnih struktur, poškodbe vezivnega tkiva, kit in mišic v obliki mišičnega krča manjše ali večje intenzitete ter napetih in skrajšanih fascij  – ovojnic telesa. Take poškodbe človek čuti kot bolečinski sindrom, ki lahko traja le nekaj minut, ur, dni ali mesecev. Tako stanje v organizmu sproži zaščitno, t.i. negativno kompenzacijsko reakcijo (telo dodatno zakrči določene mišice in fascije, da nevtralizira sile, ki so jih povzročile primarno zakrčene mišice), po kateri človek povsem preneha čutiti bolečino in je prepričan, da je povsem okreval. Tako se po poškodbi ponovno začne ukvarjati s športno vadbo oziroma se vrne v normalni življenjski ritem. Vendar pa negativna kompenzacija ne more trajati celo življenje. Posledica tega je lahko spontan pojav bolečine v skupinah mišic in/ali sklepov ali pa bolečino sproži že manjši padec ali obremenitev, ki ni nujno vezana na trenutni vzrok (npr. padec na kolk lahko povzroči bolečine v ramenskem obroču ali vratnem delu hrbtenice). Mesto in intenziteta bolečine se lahko dnevno spreminjata, pojavijo se lahko mravljinčenja, utrujenost, glavoboli, vrtoglavice, pretirano potenje, hladne okončine in vrsta drugih simptomov.

Kot ostale veje medicine se tudi manualna medicina – terapija nenehno razvija, dopolnjuje in nadgrajuje z novimi spoznanji. Od zgodnjih začetkov, ko so manualno terapijo predstavljali predvsem kratki, sunkoviti gibi terapevtovih rok, ki so uravnavali vretenca v pravilno lego (manipulacija) se je razvilo veliko novih tehnik, delovanje manualnega terapevta pa se je razširilo tudi na mehke strukture. V sodobni manualni terapiji se  manipulacije opuščajo, saj so jo nadomestile nove tehnike, ki so nežne do bolnika in bolnik pri njihovi izvedbi v večini primerov aktivno sodeluje. V Medimanusu izvajamo naslednje manualne tehnike: mišično energetska tehnika, integrirana nevromuskularna inhibicijska tehnika, ishemična kompresija, miofascialna relaksacija, sklepna mobilizacija, mobilizacija živčevja ter položajno sproščanje. Naštete tehnike temeljijo na najnovejših spoznanjih delovanja živčno mišično skeletnega sistema. Namenjene so ponovni normalizaciji  mišično skeletnega sistema (sproščanje napetih mišic in njihovih ovojnic – fascij, vzpostavljanje pravilnega biomehanskega položaja posameznih sklepov ter njihove gibljivosti). Kombinacijo tehnik izbere manualni terapevt glede na bolnikovo stanje. V času obiskovanja terapij bolnik ne sme obiskovati ostalih terapij, ki posegajo v mišično-skeletni sistem (fizioterapija, razne vrste masaž…).

Po terapiji  lahko bolnik občuti manjšo ali večjo utrujenost, občutek težkih rok in nog, zaspanost, pojavijo se bolečine v različnih delih telesa, ki so pa drugačne narave. Velikokrat ima bolnik  občutek, da se mu spreminja vzorec  hoje, drže….

Da se zagotovijo terapevtski učinki izvajane terapije, se mora bolnik držati navodil, ki jih dobi med manualno terapijo.

Med obdobjem izvajanja manualne terapije ni primerno:

  • dvigovati in nositi težkih bremen;
  • izvajati daljših ponavljajočih gibov (likanje, sesanje, pometanje, čiščenje oken…);
  • se ukvarjati s športom in večjimi fizičnimi obremenitvami;
  • se izpostavljati prepihu in mrazu (klimatske naprave);
  • ležati na trebuhu.

Svetujemo vam:

  • pitje zadostne količine vode (poleg ostalih tekočin vsaj 1,5 l vode na dan, razen v primeru, ko vam vnos tekočin omeji zdravnik);
  • večkrat dnevni počitek ter spanje vsaj 8 ur;
  • tuširanje z vročo vodo ali uporabo termoforja  (glede na navodila).

Na terapijo ne smete priti, če ste prehlajeni, imate vročino, ste noseči, ste bili na manjšem operativnem posegu (odstranitev znamenj, bradavic, zob…). Prosimo vas, da svojo odsotnost pravočasno sporočite.

Ko se po končani terapiji vračate k normalnim aktivnostim, bodite še nekaj časa pozorni na svoje telo. Vse aktivnosti začnite previdno in upoštevajte navodila, ki jih boste dobili ob koncu obravnave.